18. in 19.maja, 2008 je bila dvodnevna tekma v Prekmurju- natančneje v Vaneči in Šalamencih. Tokrat smo bili prvič na dvodnevni tekmi, in ker smo »vajeni« zamujanja (predvsem na štart), smo odšli kar en dan prej.

Nastanili smo se v sobah pri Pankerju in še sedaj smo mnenja, da je bila to ena najboljših odločitev. Prišli smo v nov kraj, kjer smo spali v čudovitih sobah, imeli prijetne gostitelje in krasno ponudbo. Že prvi dan smo bili tako navdušeni, da skoraj nič ni moglo iti narobe in tudi ni šlo! Zjutraj smo se po obilnem samopostrežnem zajtrku odpravili na štartno mesto, ki je bilo blizu cilja pri »Partizanskem domu«. Bili smo sveži, polni energije in pripravljeni kot že dolgo ne.

Tekma je potekala po pričakovanjih - Maj in Martin sta bila edina prijavljena v kategoriji M12 in po tej logiki sta dobila 1. in 2. mesto. Dobro sta se uvrstila tudi Filip in Katja. Po končani tekmi, ki ni bila preveč zahtevna, je bila pogostitev z golažem, testeninami in rdečo peso. Vreme je bilo lepo, samo veter je kazil vzdušje.

Po tekmi smo se podali na ogleda Prekmurja, obiskali Vidov izvir, energijske točke ob B. jezeru in si polnili energijo ob tamkajšnjih energetskih točkah. Za poobedek smo se kopali v termah Vivat in se »zdravili« v naftni kopeli. Seveda, zvečer smo popadali kot ubiti in spali do jutra.

Naslednji dan je bil še lepši od prejšnjega, če upoštevamo vreme. Edino, kar nas je bremenilo, je bilo slovo. Tako smo se kar s težkim srcem poslovili od gostiteljev in se odpravili na naslednjo tekmo. Ugotovili smo, da sprint v orientaciji ni paradna disciplina naših otrok, tako sta se Maj in Martin kar za nekaj časa malce izgubila, prav tako Filip. Ugotovili smo, da so imeli otroci težave z merilom na karti, saj so bile kontrole preblizu?! No, ja, namesto, da bi bilo to še bolj lepo …J  Čast v naših vrstah - če upoštevam otroke, je reševala Lara, ki je pritekla odličen rezultat. Žal ni dobila medalje, saj ni bila prisotna na obeh tekmah, ostali - fantje, pa so bili. Tako je Maj osvojil svojo prvo zlato kolajno na orientaciji, Martin je bil odličen drugi, Filip pa, žal, četrti, kar je prav tako odličen rezultat.

Organizatorji so nam dan polepšali še z nekaj presenečenji. Medaljo je za 4. mesto dobil tudi Filip, bron je pritekla še Mateja, ostali smo se zabavali ob žrebanju, ki je sledilo po tekmi in prineslo še več dobre volje in nagrad za športnike. Vsi skupaj smo se pogostili z bogračem in uživali do popoldneva. Domov smo se podali polni lepih vtisov in občutkov, mnenja, da je bila to ena najlepših izkušenj v svetu športa. Pa ne le zaradi medalj, ampak zaradi celotne organizacije in prijaznih ljudi, ki smo jih srečevali povsod okoli nas.

Nina Mav Hrovat

Prva letošnja WRE tekma na Hrvaškem. Na ta dan je bil napovedan najbolj deževen dan v tednu, ampak tekma je privabila celo Dunjo iz Nizozemske, da se jo je udeležila. Naših reprezentantov zaradi treninga na Češkem ni bilo. Vid in Anja sta ostala doma, saj naj bi bil dež. In res je bil, čeprav je dopoldne v Ljubljani še lepo kazalo. Avti so se na prepojenem travniku drug za drugim zakopavali v blato.

Drugače pa lepa tekma, lep ambient z zaključkom proge med ribniki, čudovit teren, kjer motijo le posamezna divja smetišča v bližini naselij, odlična karta, ki še ni dobila možnosti, da bi bila preizkušena ob sončnem vremenu, zato občasno rošenje izpod neba ni nikogar motilo.

Niti ne vem, na kakšen način naj pričnem z kratkim opisom druge letošnje tekme slovenske orientacijske lige, ki je bila na pobočju Pohorja. Čeprav je minilo nekaj dni od same tekme, pa so spomini še zelo živi. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker sem se (v kolikor me spomin ne vara) prvič v tem tisočletju peljal z avtobusom več kot 10 km. Tokrat gre zahvala članom OK Azimut, ki so me kot 'begunca" (ko sem nastopal še kot mladinec sem nastopal za Azimut) vseeno sprejeli na avtobus, ki je peljal iz Idrije proti Mariboru (in tudi nazaj). Najmanj me je bil verjetno vesel predsednik prej omenjenega kluba, katerega sem ob 7 uri vrgel iz postelje z vprašanjem, kje naj bi bil avtobus J.

Se je pa pot z avtobusom izkazala kot zelo pametna odločitev, po skoraj petnajstletni odsotnosti iz orientacije sem po poti izvedel marsikaj. Med drugim je bilo treba obnoviti tudi poznavanje mikrolokacij. Najbolj pa me je jezilo, ko so se vsi strinjali, da bomo nastopali na verjetno najbolj strmem terenu v celotni ligi. Tudi pogled na s soncem obsijano Pohorje z belo kapo (beri: sneg) je v meni vzbujal kar nekaj strahospoštovanja, še posebej zaradi bolečin v kolenu.

Dolgo čakanje na štart mi je dodatno popestril brat, ki se sicer ukvarja z avtomobilskimi dirkami (je sovoznik) z novicami (na žalost so bile žalostne) iz uvodnega relija Slovenskega prvenstva. A vsaj čas do štarta je hitro minil.

Začetek je bil dokaj obetaven, za kar gre zahvala traserju, saj je bil prvi del proge skoraj povsem ravninski. Še pod vtisom tekme v Lipici (kjer sem zaradi težav z (pre)starim  kompasom "zalutal do amena") sem bil tokrat bolj pozoren, kar se je obrestovalo z natančnimi prihodi na posamezne kontrole. Največ težav mi je povzročala kondicija in pa težave s kolenom (prav zaradi tega zadnje tri tedne nisem nič treniral). Najbolj se je to poznalo proti koncu, ko se je traserjeva prijaznost izgubila in nas je pot vodila kar lepo navkreber. No ja, na srečo je bilo tega kmalu konec.

Ob prihodu v cilj sem bil predvsem zadovoljen, da mi je uspelo opraviti z progo brez težav, sem bil pa prijetno presenečen, ko sem izvedel, da sem v svoji kategoriji tretji, od tega najboljši od slovenskih tekmovalcev. Mogoče se s tem ni ravno za hvaliti, a vseeno je to dobra spodbuda za naprej. Jezi me le to, da se naslednjih dveh tekem ne bom mogel udeležiti.

Verjamem pa, da bodo v Prekmurju klubski sotekmovalci ponovno posegli po medaljah (in po gibanici J), poleg mene jo je tokrat prejela še Lara Jerman v Ž12 (3. mesto). Ostalim je pod Pohorjem zmanjkalo tudi malce sreče, a kot pravi znana pesem »saj po novem letu (katerem?) boljše bo (to je mišljeno v hecu). Kakorkoli že, vidimo se ponovno v Postojni, kjer mi je teran zelo dobro poznan. Podrobno sem ga spoznal preko zime v letu 1995/1996, ko sem tam služil vojaški rok (bolj kot vojak sem se počutil kot tabornik).

Erik Logar

Samo Kofol je ponovno potrdil svojo kvaliteto in zmagal v zanimivem nočnem šprintu po Ljubljani, ki ga je pripravil Klemen Kenda iz OK Azimut.

Povedati moram, da je bila nočna tekma v Udin borštu najbolj adrenalinska tekma vseh tekem v Zimski ligi.  Nočna orientacija po gozdu je bila za vse nas velik izziv. Celo tako velik, da smo prosili Krešota za dodaten nočni trening v gozdu v Trzinu. Že na treningu smo ugotovili, kako zelo pomembno je, da ima tekmovalec dobro svetilko in veliko mero poguma.

Priprave so se začele že v petek, ko smo kupovali nove svetilke in se s Filip Jakobom, Martinom, Majem in Nino dogovarjali kako bomo tekmovali. Če bi bilo po moje, bi šli na progo vsi skupaj, vsak s po dvema svetilkama, mobilnimi telefoni in še s psom po možnosti. Ampak Martin je bil odločen, da gre sam in od tega ga ni odvrnilo nobeno moje prigovarjanje. Samo F.J. se je strinjal, da greva skupaj in priznam, da je bil na poti bolj on opora meni, kot pa jaz njemu. Ker tudi Nina ni bila prepričana, ali naj gre Maj sam na progo ali ne, se je odločila, da gre z njim in se tako podala na svojo PRVO orientacijsko tekmo v življenju (trikrat hura za NINO!).  

Vsakič ko se odpravljamo na tekmo, štejem za zmago že to, da najdemo start. Ker je bila tokrat nočna tekma ob sedmih zvečer, smo se odpravili od doma že ob petih popoldne, da bi našli start še podnevi. Za razliko od prejšnjih tekem, ko smo bili vedno pozni, smo tokrat bili prekmalu in spet nismo našli starta. Po gozdni poti v Udin borštu smo se vozili gor in dol in nazadnje obupali. Ustavili smo se ob cesti na začetku gozda in čakali na Krešota. Končno so začeli mimo nas voziti avtomobili. Ob zelo vztrajnem mahanju naših fantov, je le nekdo ustavil in odpeljali smo se za njim v temen gozd. 

V gozdu je ponoči res temno in nehote začne domišljija ustvarjati svoje podobe (še posebej, če si ne dolgo tega bral ali gledal film Gospodar prstanov). Za podkrepitev vseh strašnih misli so bile prve stvari, ki smo jih zagledali, ko smo stopili iz avta: ogromne oglodane kosti. Do pobega s tekme ni manjkalo veliko. Ko smo prižgali vse razpoložljive svetilke, je noč postala svetlejša, vrnil se je naš pogum in prijavili smo se na tekmo.

Prva sva štartala midva s F.J.. Kamor koli sva posvetila s svetilko, povsod sva videla pot in ves gozd je izgledal neprehoden. Nina in Maj sta naju dohitela že na prvi kontrolni točki. Na poti do druge kontrolne točke nas je dohitel tudi že Martin. Naši fantje so skupaj združili moči in izginili v temno noč. V trenutku so pozabili na svoji mami in naju tako pustili sredi gozda brez karte. Vpitje na pomoč je bilo zaman. Želja po dobri uvrstitvi je premagala čut za pomoč sočloveku. Z Nino nama ni preostalo drugega, kot da se vrneva na tretjo kontrolno točko in čakava, da kdo pride po naju.

Ne vem kako bi se končala naša pustolovščina, če Nina in Maj ne bi imela telefona. Fantje (Martin 1. mesto, Maj 3. mesto in F.J. 4.mesto: kat. C) so se po prispetju v cilj le odpravili po naju in skupaj smo se vrnili do avta. Ampak zgodbe še zdaleč ni konec, kajti ugotovili smo, da je Filip Jakob izgubil svojo rumeno kapo. Ker je imel  F.J. to kapo neizmerno rad, smo jo šli pač iskat, kar pomeni, da smo še enkrat prehodili celotno progo. Zaman. Po oblici prigod smo bili tako utrujeni, da smo se odpeljali domov, še preden se je tekma zaključila za Krešota (sedmo mesto v kat. A).

Kako temno je bilo v gozdu priča tudi to, da smo šele doma po objavi rezultatov ugotovili, da je tekmoval tudi Samo, ki ga pred tekmo sploh nismo videli (osmo mesto v kat. A).

Nočna orientacija je res nekaj posebnega. Vsekakor zelo priporočamo! Če ne drugega je naslednjič orientacija ob belem dnevu precej lažja.

Katja

Naši mladi upi razturajo! Če ne eden, pa drugi. Tokrat je bil med Trzinci z drugim mestom v kategoriji C najboljši Maj Hrovat, takoj za njim pa se je uvrstil Filip Jakob Špendl, ki je tako prvič premagal oba starejša člana svoje družine.

Tokrat je nastopil tudi naš najmlajši - Vid Keresteš. Skupaj z mamico sta se odlično držala in premagala obe "dobitnici medalj" z Golovca: tako Laro kot Katjo.

"Na startu sem komaj čakal , da stečem v gozd, saj imam rad gozdne tekme. S prijateljem Filipom Jakobom Špendlom sva se dogovorila, da me bo počakal na prvi kontroli. Tako se je tudi zgodilo. Ko sva se srečala na prvi kontroli, sva stekla na drugo. Jaz sem takoj »štemplal« čip, Filip pa je zato porabil celo večnost, saj je padel v luknjo, pred katero je stala točka. Zato sva do tretje točke porabila več časa. Tako sva šla do četrte točke, pete, šeste. Z zadnjimi močmi sem pritekel na cilj in vtaknil čip v »finish«. Dosegel sem čas 17:46 in s tem dosegel drugo mesto, Filip pa je bil tretji."  Maj Hrovat