Precizna orientacija šport na prostem, namenjen vsem

Ali si predstavljate šport, ki se odvija v naravi in je prilagojen ljudem, ki imajo težave pri gibanju (vključujoč tudi osebe, ki se premikajo z invalidskimi vozički), kjer ni razlikovanja po starosti, niti po spolu? Šport, v katerem tudi ljudje, ki se premikajo z invalidskimi vozički, enakopravno tekmujejo z zdravimi in ki poleg tega ne zahteva posebnih dragih rekvizitov?  Govorimo o precizni orientaciji (angl. trail orienteering ali krajše trail-O), zvrsti orientacijskega športa, med katerimi je sicer najbolj poznan orientacijski tek (angl. orienteering).

Precizna orientacija izhaja iz orientacijskega teka, ki je kombinacija teka in orientacije po neznanem terenu, ki največkrat poteka v gozdu. Tekmovalci s pomočjo karte in kompasa poskušajo v čim krajšem času najti kontrolne točke, ki so vrisane na karti in na terenu označene z oranžno-belimi zastavicami. Zmagovalec je tisti, ki obišče vse kontrolne točke v določenem vrstnem redu in pri tem porabi najmanj časa. Orientacijski tek je neke vrste »tek z glavo«, kjer je potrebna primerna hitrost teka, saj je pri višjih hitrostih tudi orientiranje težavnejše. Prav tako je pomembna tudi orientacijska tehnika in koncentracija.

Pri precizni orientaciji (ali krajše pre-O) so na karti vrisane kontrolne točke s pripadajočimi opisi kontrol, podobno kot pri orientacijskem teku. Pri pre-O hitrost gibanja ni pomembna, je pa zato orientiranje zahtevnejše. Na kontrolni točki je namesto ene kontrolne zastavice lahko postavljenih do pet zastavic, od katerih je le ena na pravem mestu, včasih pa celo nobena.

Poleg tega se za pravilno zastavico na kontrolni točki odločamo z razdalje, s poti. Zastavice so postavljene tako, da so vidne s poti. V pre-O je pravilo, da se lahko gibamo le po poteh, kjer se lahko gibajo vsi tekmovalci, tudi tisti, ki pri tem uporabljajo invalidske vozičke. Pri gibanju, držanju karte in pri označevanju kontrolnega kartona, so tekmovalcem lahko v pomoč tudi spremljevalci, ki pa pri orientaciji in odločanju na kontrolnih točkah ne smejo pomagati.

Zmagovalec je tisti, ki je pravilno določil največ kontrolnih točk. Če imata dva ali več tekmovalcev enako število točk, o zmagovalcu odloča čas, ki so ga tekmovalci potrebovali na časovnih kontrolnih točkah.

Časovne kontrolne točke na karti niso vrisane, so pa postavljene na predvideni poti, nekje med startom in ciljem. Tekmovalcu se meri čas, ki ga porabi za odločitev, vendar ga ima največ eno minuto. Na časovni kontrolni točki tekmovalec dobi le del karte, na kateri je s krogcem označena kontrola, poleg tega pa tudi opis kontrole. Torej, odločilna je hitrost odločanja in ne hitrost gibanja.

KATEGORIJE

Vsi tekmovalci, ne glede na spol, starost, stopnjo invalidnosti itd. tekmujejo enakopravno. Kljub temu imamo več kategorij, ki se ločijo po zahtevnosti. Ker vsi tekmovalci nimajo enake stopnje znanja, so kategorije običajno razdeljene na elito – E (najzahtevnejše proge za najbolj izkušene tekmovalce), A (srednje težke proge za redne tekmovalce), B (lahke proge za občasne tekmovalce) in N (za začetnike).

Prav tako se lahko vsi, ki se uvrstijo v državno reprezentanco, lahko udeležijo Svetovnega prvenstva v precizni orientaciji (World Trail Orienteering Championship ali WTOC), vendar med njimi lahko le tisti s trajno invalidnostjo nastopijo na World Paralympic Championship competition.

TEREN IN KARTA

Teren za precizno orientacijo se izbira tako, da ima na voljo dovolj poti primernih karakteristik (dovolj široke, dobra prehodnost, ne prestrme) in da je v bližini poti dovolj primernih objektov za postavitev kontrolnih točk.

Pri orientacijskem teku so karte predpisane z merilom 1 : 15.000 in v določenih pogojih se dopušča tudi merilo 1 : 10.000, medtem ko se za tekmovanja v šprint disciplini uporabljajo karte merila 1 : 4000 oziroma 1 : 5000. Merila kart in znaki na karti so določeni tako, da na to v nobenem primeru ne vpliva sreča.

Zaradi natančnosti pri precizni orientaciji so za tekmovanja dovoljena merila med 1 : 2000 in 1 : 10.000. Najpogostejša merila so 1 : 5000 z ekvidistanco (višinsko razliko med sosednjima plastnicama) 2,5 metra.

PROGA

Proge so po pravilih dolge do največ 3000 metrov. Tekmovalci ne štartajo skupaj, ampak v določenem časovnem intervalu (navadno 2 minuti), podobno kot pri smučarskem teku ali pri kolesarskem kronometru. Vsak tekmovalec tekmuje individualno, zato ima tudi vsak tekmovalec svoj štartni čas.

Na štartu tekmovalec dobi karto z vrisano progo, opise kontrolnih točk in kontrolni karton. Progo mora tekmovalec obiti po vrstnem redu od prve do zadnje kontrolne točke in mora pri tem uporabljati le široke poti, ki so primerne tudi za invalidske vozičke. Prepovedano se je gibati tudi po poteh, ki so na karti prekrižane.

KONTROLNA TOČKA 

Kontrolna točka je vedno nek objekt, ki je dobro določljiv na terenu in tako tudi na karti. To je lahko vogal zgradbe, začetek ograje, jarek, kamen, gomila, sotočje potokov, drevo itd. Pri težjih kategorijah je kontrolna točka še natančneje določena, kot na primer na vzhodni strani zahodnega kamna, severovzhodni del hribčka, južno vznožje skalnatega skoka, med štoroma itd., kar je opisano v opisih kontrol. Kontrolna točka je na karti označena s krogcem in zaporedno številko. Kontrolna točka se nahaja v središču krogca, na terenu pa se na območju kontrolne točke lahko nahaja do pet zastavic. Na pravo mesto je lahko postavljena le ena kontrolna zastavica, pri težjih kategorijah pa je možno, da nobena izmed postavljenih zastavic ni na pravem mestu.

MESTO ODLOČITVE

Na kontrolni točki je navadno več kontrolnih zastavic in vse zastavice so enake. Ker je potrebno eno izmed zastavic izbrati kot odgovor in ker te nimajo posebnih oznak, je določen sistem, s katerim jih določamo. V ta namen je določeno mesto odločitve. To na karti ni označeno, je pa označeno na terenu s količkom, na katerem je označena kategorija in številka kontrolne točke. Mesto odločitve se nahaja na poti, ki je najbližje kontrolni točki. V primeru, da je v bližini več poti, je v opisu kontrol označena smer opazovanja kontrolne točke. S tega mesta so vidne vse kontrolne zastavice. Te so ponazorjene s črkami, od leve proti desni. V primeru, da je na kontrolni točki pet zastavic, najbolj levi pripada črka A, naslednji proti desni B, nato C, D in najbolj desni E. Tekmovalec se lahko za svojo pravo odločitev premika po poteh v okolici kontrolne točke in ko se odloči za določeno zastavico, se vrne na mesto odločitve, da ugotovi, katera črka ji pripada. Svojo odločitev označi v kontrolni karton.

Pri težjih kategorijah je možno, da nobena od postavljenih zastavic ni na pravem mestu. V tem primeru mora biti mesto, ki predstavlja točen odgovor, jasno vidno prazno mesto, kjer bi morala biti zastavica, ali pa da nobena od postavljenih zastavic ni na pravem mestu. Tudi v primeru, da nobena od zastavic ni na pravem mestu, se to označi v kontrolni karton kot »nulti« odgovor.

ČASOVNE KONTROLNE TOČKE

Na progi so tudi časovne kontrolne točke. Časovne kontrolne točke na karti niso označene, se pa nahajajo na progi. Eden izmed sodnikov tekmovalca postavi na stojišče in mu predstavi vse kontrolne zastavice. Ko je tekmovalec pripravljen, mu izroči karto z označeno kontrolno točko in z njenim opisom, drugi pa meri čas. Naloga tekmovalca je, da čim prej poskuša ugotoviti katera izmed zastavic je postavljena na pravilno mesto. Pri tem se tekmovalec ne sme premikati. Ko se tekmovalec odloči za odgovor, ga glasno pove. Takrat se čas neha meriti. Za to je na voljo le ena minuta. Ob pravilnem odgovoru tekmovalec dobi 1 točko in čas, ki ga je pri tem potreboval, ob nepravilnem odgovoru pa ne dobi točke, k času, ki ga je potreboval, pa se prišteje še 60 sekund. Če ne odgovorimo v 1 minuti, ki nam je na voljo, ne dobimo nobene točke, k času pa nam vpišejo 120 sekund.

KONTROLNI KARTON

Vsak tekmovalec ima svoj kontrolni karton, ki ga dobi na štartu. Na njem je vpisano ime tekmovalca, društvo, za katero tekmuje in štartni čas. Kontrolni karton ima tudi razpredelnico, katere vrstice predstavljajo posamezne kontrolne točke (1, 2, 3, ...), stolpci pa posamezne zastavice (A do E in 0). Tekmovalec svoje odgovore označuje v kontrolni karton s pomočjo luknjača. Če tekmovalec označi svoj odgovor v dve različni mesti, se pravilni odgovor ne more priznati. Na časovnih kontrolih točkah pa v kontrolni karton sodniki vpišejo odgovor in čas, ki ga je tekmovalec potreboval.

OPIS KONTROL

Opisi kontrol so namenjeni točni določitvi položaja kontrolne zastavice na objektu in tudi samega objekta. Opisi kontrol so ponazorjeni z znaki, medtem ko so za začetnike tudi opisani z besedami. Znaki, ki so uporabljeni v opisih kontrol, so opisani na: www.orienteering.org/footo/pictsymb.htm.

Opisi kontrol pri precizni orientaciji se od opisov pri orientacijskem teku razlikujejo le v drugem, B in v zadnjem, H stolpcu.

V B stolpcu je oznaka števila zastavic na kontrolni točki. V primeru da se odločamo med tremi zastavicami, bo pisalo A-C, med štirimi zastavicami pa A-D.

V H stolpcu je oznaka smeri, s katere smeri bomo opazovali kontrolno točko, če je to možno tudi z drugih poti. Puščica ponazarja smer od mesta odločitve do kontrolne točke.

Dolžina proge pomeni dejansko dolžino, ki jo naredi tekmovalec in ne razdaljo med kontrolnimi točkami kot pri orientacijskem teku.

Primer s slike: v vrstici s številko pet lahko razberemo, da so na peti kontrolni točki tri kontrolne zastavice (A-C), objekt je ograja, zastavica mora biti na jugovzhodnem vogalu (ograje), kontrolna točka pa se nahaja severovzhodno od točke odločitve (v primeru, da je možno kontrolno točko opazovati z več poti).

RAZVRSTITEV TEKMOVALCEV

Razvrstitev tekmovalcev se dobi s seštevkom pravilnih odgovorov, kjer za vsak pravilni odgovor tekmovalec dobi 1 točko. Najboljši je tisti, ki zbere največ točk. Med tekmovalci, ki so zbrali enako število točk, višje mesto zasede tisti, ki je na časovnih kontrolah potreboval najmanj časa vključno s kazenskimi sekundami.

FAIR-PLAY

Precizna orientacija je šport, ki se odvija daleč od oči gledalcev in pogosto tudi kontrolorjev. Za pravilnost poteka tekmovanja je potreben športen duh in korekten prijateljski odnos do sotekmovalcev in organizatorjev. Zato je potrebno upoštevanje splošnih pravil in navodil, ki jih organizator poda tekmovalcem. Med te spada tudi, da se poti ne sme zapuščati ali si pomagati s tem, da se povzpnemo na višje mesto ob poti, da bi tako imeli boljši razgled. Med tekmovanjem tekmovalci ne smejo med seboj razpravljati o kontrolnih točkah, kakor tudi ne pogledovati na sotekmovalčev kontrolni karton, kateri odgovor je izbral.

Dolžnost vsakega tekmovalca je dati prednost tistim, ki uporabljajo invalidske vozičke, da bi vsi sotekmovalci imeli enako možnost ogleda kontrolnih točk. Prav tako je dolžnost vsakega tekmovalca, da pomaga sotekmovalcu v nezgodi.

Doping je pri precizni orientaciji prepovedan. Zmagovalec pa si kljub vsemu zasluži požirek rujnega.

PRECIZNA ORIENTACIJA KOT TRENING ORIENTACIJSKEGA TEKA

Ker je pri orientacijskih športih pomembna zelo dobra orientacija v prostoru in tudi dobro razumevanje karte, je pre-O zelo primeren tudi kot vrsta treninga ali njegova popestritev.

Pre-O podobno kot orientacijski tek ponuja vrsto vrednot in veščin, kot so: orientiranje v prostoru (prilagoditev karte terenu in obratno), samozaupanje (na neznanem terenu), odločenost (pri izbiri poti do kontrolnih točk in pri odločanju pravilnih odgovorov), iznajdljivost (uporaba različnih tehnik pri orientiranju in določanju pravih zastavic na kontrolnih točkah), koncentracija, fair-play, ...

PRECIZNA ORIENTACIJA V SVETU IN PRI NAS 

Tako kot orientacijski tek, je tudi pre-O nastal v Skandinaviji, v deželah, kjer imajo posebno skrb do invalidnih ljudi, do narave in tudi športa. Ker se z orientacijskim tekom ne morejo ukvarjati vsi, so se v poznih osemdesetih prejšnjega stoletja pričele raziskave, kako bi ta šport prilagodili tudi za tiste, ki aktivno doslej niso mogli aktivno tekmovati. Najprej so nastale tri različne variante (linijska orientacija, orientacija po poteh in neke vrste precizna orientacija). Izoblikovala se je oblika, ki so jo poimenovali handicap-O, ki je bila namenjena le invalidnim ljudem, kasneje pa so jo poimenovali trail-O oz. pre-O.

V Sloveniji posebno dolge zgodovine precizne orientacije nimamo. Največ izkušenj v tem športu imata Krešo Keresteš in Niko Čižek. Krešo se je s precizno orientacijo seznanil že leta 1990, dve leti kasneje se je izven konkurence že preizkusil na petdnevnem tekmovanju O-ringen v Södertälju na Švedskem. Leta 1999 so se Krešo in Nikova družina udeležili O-ringna v Borlängeu na Švedskem in dosegli odlične rezultate. Niko je v kategoriji B zmagal kar v treh etapah in tudi skupno, kar je prva in edina zmaga slovenskega tekmovalca na tekmovanju, kjer vsako leto tekmuje prek 15.000 tekmovalcev. Anica Čižek je v B kategoriji zmagala na zadnji etapi, Krešo pa je dosegel skupno 8. mesto v elitni kategoriji.

Prvo tekmovanje v Sloveniji v precizni orientaciji je potekalo v ljubljanskem Tivoliju 18. septembra 2004. Tekmovanje je organiziral Orientacijski klub Tivoli v sodelovanju s Športno zvezo Ljubljane, ki je Slovensko orientacijsko zvezo povabila k sodelovanju pri Mesecu športa za gibalno ovirane. Tekmovanja se je udeležilo 16 tekmovalcev, zmagal pa je Niko Čižek.

TEKMOVANJA

Vsako leto poteka več tekmovanj v precizni orientaciji. Največ tekmovanj poteka v Skandinaviji, nekaj pa jih je tudi drugod. Leta 2004 je bilo prvič organizirano Svetovno prvenstvo v pre-O (WTOC) in bo tudi v prihodnje potekalo vzporedno s Svetovnim orientacijskim prvenstvom (WOC). Prav tako skoraj vsako leto potekajo tudi Evropska prvenstva v pre-O (ETOC).

Da v Sloveniji ne bi ostali le pri prvem tekmovanju, smo pričeli organizirati tekmovanja v Ligi pre-O, hkrati pa smo se povezali tudi s hrvaškimi in italijanskimi organizatorji tekmovanj.

Razpis tekmovanj v pre-O bo objavljen na spletni strani Orientacijske zveze Slovenije: www.orientacijska-zveza.si, za velika mednarodna tekmovanja pa na: www.orienteering.org in www.trailo.org.

INFORMACIJE

Za predstavitev pre-O, vodenje promocijskih tekmovanj in treningov, informacije o tekmovanjih ipd., se lahko obrnete na naslov: kreso.kerestes@oktrzin-klub.si.