POT DO ZLATE MEDALJE

Svetovno prvenstvo v precizni orientaciji

20. – 25. avgust 2007, Kijev, Ukrajina

 

 

 

Osvojitev naslova svetovnega prvaka v precizni orientaciji je največ, kar je možno doseči v tej športni orientacijski panogi. Vesel sem, da mi je to uspelo, še posebej zato, ker do medalje na prejšnjem Svetovnem prvenstvu na Finskem ni veliko manjkalo. Upam, da bo moje pisanje o doživljanju tekmovanja in o dogodkih pred in ob njem marsikomu pomagalo pri uresničevanju njegovih ciljev, ostalim pa želim predvsem dobro zabavo.

 

 

Odločitev za nastop

 

Z osvojitvijo nehvaležnega 4. mesta na lanskem Svetovnem prvenstvu na Finskem, sem imel občutek, da je pri vsem skupaj manjkala le pika na i, osvojitev medalje. Zato sem se odločil nastopiti tudi na letošnjem prvenstvu v Kijevu.

 

Poleg mene sta se za udeležbo odločili tudi Mateja Keresteš in Anja Babič, ki sta z doseženimi rezultati v Slovensko-hrvaški Pre-O ligi 2006 imeli priložnost zasesti preostali dve prosti mesti v razredu open.

 

Kmalu smo ugotovili, da udeležba na Svetovnem prvenstvu v Ukrajini sploh ne bo poceni, vendar nas to ni odvrnilo od naše odločitve.

 

 

Priprave

 

Že od prvenstva na Finskem sem pričel zbirati podatke in karte iz Kijeva in njegove okolice. Prek spletnih strani in blogov sem spremljal orientaciste, ki so odhajali na trening kampe v Kijev in na tak način zbiral pomembne podatke.

 

Z začetkom orientacijske sezone sem tudi za ostale reprezentante pričel pripravljati predloge z namenom, da bi jih seznanjal s svojimi spoznanji, kakor tudi da bi na tak način pripravljali treninge z navodili za izvajanje posameznih vaj. Za razliko od prejšnje sezone so bile te predloge usmerjene predvsem v psihološko pripravo tekmovalca, kakor tudi v reševanje različnih nalog, iz katerih rešitev bi se vsi lahko veliko naučili drug od drugega. Žal predvsem ekipa, ki je odhajala na Evropsko prvenstvo, ni videla kakšne posebne koristi v tovrstnih pripravah in zato so se te dokaj hitro tudi zaključile.

 

   Ena izmed predlog.

 

Prvo tekmovanje za Slovensko Pre-O ligo, ki sem ga organiziral v aprilu, sem namenoma pripravil nekoliko zahtevnejše, na nivoju mednarodnih tekmovanj, da bi dobil odgovor o pripravljenosti naših reprezentantov. Rezultati so bili zaskrbljujoči, saj je le eden izmed reprezentantov odgovoril na več kot polovico nalog pravilno oz. deset od osemnajstih, po moji oceni, pa bi za uvrstitev med prvih deset na Svetovnem prvenstvu, smeli narediti največ dve napaki.

 

Počasi so z menoj pričenjali navezovati stike tudi tujci. Italijanka Roberta Falda že tudi leto prej, sedaj pa tudi Čeh Bohuslav Hulka, ki sem jima pomagal z nasveti, kako trenirati. Zato sta me oba sprejela za svojega trenerja. Da vsi ti nasveti ne bi šli v pozabo, sem jih zbral skupaj in iz tega pripravil neke vrste priročnik z naslovom »Kako doseči višji nivo v pre-o?«, ki je enak vprašanju, ki mi ga je v enem od e-sporočil postavil Bohuslav.

 

Že v juniju sem skoraj vsak dan svoje misli usmerjal tudi v prihajajoče Svetovno prvenstvo in reševal najrazličnejše vaje. Da bi karseda najbolje poznal teren, sem karte sestavljal kot puzzle, jih prerisoval v Ocadu in si tudi pripravljal prostorske modele za orientacijsko računalniško igrico Catching Features.

 

  Puzzle karte drugega dne tekmovanja (Golosiivskyi park).

 

  Model terena prvega dne tekmovanja (Hydropark).

 

Tudi dopust v juliju ni minil, ne da bi se posvečal prvenstvu. Skoraj na vsakem večernem sprehodu sem si predstavljal kako bi okolica izgledala izrisana na karti in v vsaki obmorski skali sem si predstavljal plastnice.

 

  Skice vidnosti terena Hydroparka.

 

Konec julija in v začetku avgusta so se pričeli intenzivno treningi. Z Anjo in Matejo smo v Udin borštu, Gorajtah in v Tivoliju opravljali različne zahtevne naloge, ki od nas niso zahtevale le tehničnega znanja, ampak tudi psihični napor. Običajni tovrstni trening se je končal v petih urah aktivnosti v gozdu, k temu pa so sledile še različne analize in dogovori.

 

Karta s treninga v Udin borštu.

 

 

  Trening v Gorajtah.

 

 

  Trening v Tivoliju.

 

Trening v Gorajtah je bil dejansko priprava na Hydropark oz. na prvi dan tekmovanja v Ukrajini, trening v Tivoliju pa je bila priprava na Golosiivskyi park oz. na drugi dan tekmovanja.

 

  Koncept predvidene proge s kontrolnimi točkami v Golosiivskyem parku.

 

Dva dni pred odhodom še vedno nisem imel pravega občutka, da bi lahko rekel, da sem dobro pripravljen na tekmovanje. Bilo je kar nekaj časa od zadnjega tekmovanja. S treningi, ki sem jih sam pripravljal, si nisem mogel pridobiti potrebne samozavesti, ki je bila še vedno skrhana od zadnjega nastopa na Nordic Matchu septembra 2006 v Uppsali, kjer sem drugi dan tekmovanja naredil kar tri napake in vse te na časovnih kontrolah. Tako sem s »samo« tremi napakami padel na boleče 24. mesto.

 

Manjkala so mi težka tekmovanja, vendar nastopov na Evropskem prvenstvu v Franciji ali na Trail-O Super Weekendu na Švedskem ni bilo mogoče realizirati. Mogoče to tudi ni bila slabost, saj bi lahko zaradi morebitne napake moja samozavest še bolj utrpela, svojo energijo pa bi usmerjal v manj pomembna tekmovanja. Ker je Trail-O Super Weekend potekal le dva dni pred Svetovnim prvenstvom, bi bil nastop na Švedskem dobro preverjanje tehničnega znanja in primerjanje z najboljšimi preciznimi orientacisti, saj so se ga udeležili vsi člani švedske in finske reprezentance, kakor tudi posamezniki iz Japonske, ZDA in Italije. Zdi se mi, da je udeležencem Trail-O Super Weekenda ostalo premalo časa za prilagoditev na popolnoma drugačen teren in na drugačen stil risanja kart.

 

 

Na poti v Kijev

 

V Kijev smo prileteli že dan pred pričetkom in nastanili smo se v mestnem naselju Puscha Vodytsia, ki ga v celoti obkroža gozd. Sprehod po gozdu s karto v roki je bil pravi način, da smo dobili boljši občutek za ukrajinski gozd. Pretežno iglasti borovi gozdovi in brezovi gaji, z ne prav gosto posejanimi grmički, so bili polni nedeljskih obiskovalcev, ki so se v jezercih tudi kopali. A tam, kjer je bil gozd vsaj malo bolj zaraščen, se nismo mogli izogniti kupom smeti.

 

  Karta Puscha Vodytsia.

 

 

  Nedeljski obiskovalci Pusche Vodytsie.

 

Naslednji dan sem predvidel kot dan za sprostitev. Iz »spalnega objekta« v Puscha Vodytsi, smo se z nahrbtniki na ramenih odpravili na pot do rehabilitacijskega centra pri vasici Lyutezh, kjer je bil tekmovalni center Svetovnega prvenstva. To nikakor ni bil lahkoten sprehod, ampak prava pustolovščina, kjer smo morali izmenjati celo vrsto različnih prevoznih sredstev. Vročina je presegala 35°C, pot pa je bila daljša od 50 km, saj je Lyutezh od Kijeva oddaljen 35 km. Seveda nismo pozabili preveriti kako daleč se nahaja Lyutezh od Černobila in ugotovili, da ju loči manj kot 80 km. Ko smo končno prispeli v Lyutezh, nas je do cilja ločila le še 1km dolga pot po lepem borovem gozdu.

 

  Pot skozi gozd do tekmovalnega centra.

 

Takoj po nastanitvi smo se odpravili tudi na kratek popoldanski sprehod po progi, ki so jo za nas pripravili organizatorji, v samem rehabilitacijskem centru.

 

  Na progi v rehabilitacijskem centru.

 

 

Prvi uradni trening

 

Naslednji dan sta bila na programu uradni trening in otvoritvena slovesnost. Uradni trening je potekal na enem izmed otokov na reki Dnjeper, ki se imenuje Dolobetsky in se nahaja tik zraven Hydroparka.

 

Uradni trening je bila preizkušnja tudi za organizatorje, ki so imeli tako zadnjo pripravo pred tekmovanjem. Zato so se tega lotili kot pravega tekmovanja, kar pomeni, da smo tekmovalci morali štartati na dve minuti. To je pri več kot 64 tekmovalcih, 13 spremljevalcih in še nekaterih predstavnikih IOF pomenilo tudi več kot dve uri čakanja v vrsti za štart pri 32°C v senci. A kaj, ko je bilo potrebno čakati na soncu. Medtem, ko so si nekateri »kisali« možgane, smo se le Norvežani, Švedi in Slovenci privoščili dvourno poležavanje v senci.

 

Ko je prišel naš čas, smo se odpravili na progo. Kmalu smo ugotovili, da karte niso najbolj natančne, saj smo na nekaterih kontrolnih točkah pri uporabi različnih metod lahko dobili različne odgovore. Na nekaterih mestih, kjer ni bilo kontrol, je bilo očitno, da plastnice napačno prikazujejo relief. Pri nekaterih pomožnih plastnicah je bilo možno zaslediti, da se na enem mestu teren nagiba na eno stran, na drugem mestu pa se prevaga na nasprotno stran. Povrhu vsega so proge izbijale vsebino karte in je ne le prekrivale.

 

  KT1 prvega uradnega treninga.

 

Kljub vsem tem pomanjkljivostim, je bilo s treninga možno izvleči nekaj pomembnih zaključkov:

-         na mestih, kjer karta ni najboljša, se je bolje odločiti za tisti odgovor, ki ga dobiš z očitnejšo metodo,

-         bolje se je zanašati na objekte in njihovo obliko, kot pa na razdalje in njihova medsebojna razmerja,

-         Z odgovori so očitni (večinoma so bile zastavice postavljene na sosednjih objektih, ki niso bili vidni).

 

  Absurden primer na KT6. Ali je prava zastavica C, ki bi morala biti 12 m oddaljena od poti, ali B, ki bi morala biti 5 m oddaljena od grma? Pravi odgovor je B, ker se zastavica nahaja v severovzhodnem delu 12 m dolge vrtače, čeprav je na terenu očitno, da se le C zastavica nahaja v 5 m dolgi vrtači.

 

Za tekmovanje je bilo pričakovati boljšo karto, na kateri vsaj ne bo očitnih napak, kot so drevo na napačni strani poti ipd. Vendar, ko je Brian Parker, IOF kontrolor, na večernem sestanku vodij ekip priporočal, naj na tekmovanju ne uporabljamo kompasa, razen če ne najdemo drugega načina, je bilo jasno, da ni bilo pričakovati bistveno boljše karte. Temu se je bilo potrebno nujno prilagoditi in se ne spuščati v iskanje organizatorjevih spodrsljajev.

 

 

Otvoritvena slovesnost

 

Na otvoritveni slovesnosti smo se srečali z ekipo, ki se je udeležila Svetovnega prvenstva v orientacijskem teku. Tudi od njih smo izvedeli, da morajo za vsako malenkost organizatorjem še dodatno plačevati v evrih, da prehrana ni zadostna in da se je epidemija s prebavnimi motnjami že začela. Zaradi slednjega, na otvoritveni slovesnosti tudi ni bilo Jake Piltaverja. Žal se nikomur izmed njih ni uspelo uvrstiti v finalna tekmovanja, ki so bila na programu v dneh po otvoritveni slovesnosti. Tako jih je čakalo le še tekmovanje v štafetah.

 

  Jure pred otvoritveno slovesnostjo.

 

Otvoritvena slovesnost je potekala v samem centru mesta, pod slavolokom prijateljstva med Ukrajino in Rusijo. Jure Zmrzlikar, najmlajši član slovenske ekipe, je bil izbran za predstavnika, ki bi v slovesnem sprevodu hodil ob slovenski zastavi. To je bila pametna odločitev preostalih izkušenih mačkov, katerim to ni bilo prvo prvenstvo, saj je moral ubogi Jure na soncu stati kar dobro uro, kolikor je potekal svečan program. Da ne omenjam, da so otroke, ki so nosili zastave in table z napisi držav, za katerimi je bilo verjetno kar nekaj generalk, sproti odnašali iz prizorišča.

 

Film 1 – Otvoritvena slovesnost.

 

  Predstava folklorne skupine na otvoritveni slovesnosti.

 

 

  Jure po otvoritveni slovesnosti.

 

Sama otvoritvena slovesnost je bila zanimiva z mnogimi plesnimi točkami, kjer so se izkazali tako vojaški godbeniki, plesalci invalidi, kot tudi folklorna skupina z značilnimi ukrajinskimi plesi.

 

  Mateja Keresteš, Anja Babič, Andraž Hribar, Jure Zmrzlikar, Daniel Lebar in Krešo Keresteš (manjka Jaka Piltaver).

 

 

Prvi tekmovalni dan

 

Napovedan je bil vroč dan z več kot 35°C. Čeprav sem bil popolnoma zadnji na štartni listi, sem moral že navsezgodaj na zajtrk in na avtobus, ki je krenil pol ure pred načrtovanim časom. Zgodnja ura ni bila dovolj, saj smo v ponedeljkovih jutranjih prometnih zamaških za dobrih 35 km dolgo pot potrebovali kar celi dve uri in organizatorji so bili primorani zamakniti štartne čase za eno uro. Voznik avtobusa je naredil še eno napako, ker nas je dostavil točno pred prvo časovno kontrolo in vsi smo lahko videli, da bo kontrola na enem od dreves.

 

Moj štartni čas je bil tako določen na 13.06 in v naslednjih dveh urah in pol, kolikor je bil določen maksimalni čas na progi, je bilo pričakovati največjo vročino. Vsi tekmovalci so bili dobro opremljeni z vodo, v naši ekipi pa smo se opremili tudi z energetskimi ploščicami, s katerimi smo si pomagali, da nam koncentracija na progi zaradi utrujenosti ali pomanjkanja energije ne bi padla.

 

  Del naše ekipe pred štartom.

 

Tekmovanje se je pričelo s časovno kontrolo. Res so bile vse štiri zastavice na drevesih in določitev, katero drevo je pravo, ni bilo težavno. Obotavljal sem se le, ker je bil na karti kot zgradba narisan Coca-Colin tovornjak in še to ne na pravem mestu. Položaj tovornjaka je tako nakazoval na napačno drevo.

 

  Prva časovna kontrola.

 

Na progi je bilo veliko ljudi, ki so se sprehajali istih poteh, kot je bila speljana proga in nas spraševali, kaj delamo. Nobena od zastavic ni zmanjkala, saj so bile kontrolne točke varovane, vendar tako, da so bili nekateri kontrolorji postavljeni prav med stojiščem in zastavicami, drugi pa so bili glasni zaradi družbe svojih prijateljev, pogovorov prek mobilnikov ali poslušanja radijskih sprejemnikov.

 

Karta je bila takšna, kot sem jo pričakoval sodeč po treningu, vendar bistveno bolj zelena. Na marsikateri kontrolni točki ni bilo dovolj meriti razdalje, ampak položaj zastavic preverjati tudi z drugimi metodami. Pri večini kontrol je bilo bolje preprosto upoštevati opis kontrole in na karti izrisano situacijo. Tako je bilo jasno, da bi se morala zastavica, ki se je nahajala na grapi tik ob 5 metrov dolgi jasi, tam tudi zares nahajati, čeprav je bila jasa na karti dolga 10 metrov. Seveda je pri tem kompas pomagal le toliko, da smo lahko določili stran grape, nikakor pa položaj zastavice sodeč po drugih dobro določljivih objektih, kot so razpotja ipd.

 

Na drugi časovni kontroli je bil napačen celo opis. Dejansko je šlo za en nos, vendar ker je opis določal njegov skrajni severni del, je to lahko pomenilo, da bi se prava zastavica morala nahajati na skrajnem severnem delu, ki ga določa odgovor A. V primeru, da bi bila dva nosa eden na drugem, bi moral opis določati tudi za kateri izmed dveh nosov gre. Jaz sem se pri odločitvi odločil, da bi ne glede na opis, morala biti prava zastavica v središču krogca in sem si pri tem pomagal z merilčkom na kompasu in tako pravilno odgovoril C. To poleg zavajajočega opisa ni bila poštena časovna naloga, predvsem do invalidov, med katerimi marsikateri ne more enako hitro uspešno uporabiti merilčka na kompasu.

 

  Druga časovna kontrola.

 

Žal tudi rešitve ne prikazujejo pravih položajev, kjer so bile zastavice postavljene. Celo karta v rešitvah ni identična karti, ki smo jo uporabljali na tekmovanju.

 

Primerjava karte in karte uporabljene pri rešitvah.

 

Desete kontrole zaradi neujemanja z realnim stanjem pri končnih rezultatih niso upoštevali. Mislim, da bi enako morali storiti tudi pri KT15, vendar se je kontrolor odločil, da je ta veljavna, kljub nerazumljivem opisu in neujemajočem stanju na terenu s prikazanim na karti. Mogoče je razlog za to ta, da so še pred to odločitvijo, že razglasili najboljše v razredu paraolimpik in bi ukinitev te kontrole vplivala na končni rezultat.

 

Tako je bila v razredu paraolimpik najuspešnejša Italijanska Roberta Falda, ki je zbrala 17 točk od 18. Enako število točk je v istem razredu dosegel tudi drugouvrščeni Litvanec Evaldas Butrimas, tretjouvrščeni pa je bil Šved Bernt Gustafsson s točko manj. V razredu open je prav tako tekmovala Roberta. Poleg nje smo 17 točk dosegli tudi Finec Jari Turto, Norvežan Lars Jakob Waaler in jaz, Ukrajinec Mykola Opanasenko pa je točko izgubil zaradi prekoračitve dovoljenega časa.

 

Favorizirana Šveda Martin Fredholm in Stig Gerdtman sta s štirimi napakami pristala na 21. in 22. mestu. Lahko bi rekel, da je bil problem pri Švedih ta, da se niso znali prilagoditi navodilom IOF kontrolorja in slabi karti. Odlične rezultate so dosegali na vseh dosedanjih prvenstvih, od katerih sta dve bili v Skandinaviji. Glede na dosežke prvega dne bi zanje lahko veljal pregovor Kenta Olssona, da ni mogoče postati svetovni prvak na domačem vrtu, ker tam lahko postaneš le vrtnar. Mislim, da Švedom predvsem manjka izkušenj iz drugih držav, saj se kot reprezentanca izven Skandinavije udeležujejo le Svetovnih prvenstev.

 

  Najboljši v razredu paraolimpik. Od leve proti desni: 5. Dave Gittus (GBR), 2. Evaldas Butrimas (LTU), 4. Sergey Grechko (RUS), 1. Roberta Falda (ITA), 3. Bernt Gustafsson (SWE), 6. Ola Jansson (SWE).

 

Vedel sem, da po prvem dnevu, ko sem bil po času uvrščen na tretje mesto, ni bilo razloga za praznovanje. Na Svetovnem prvenstvu na Finskem je po prvem dnevu vodeči Japonec Naohiro Yamaguchi padel na boleče 14. mesto, saj so razlike po prvem dnevu zelo majhne. Čestital sem lahko le Roberti, za katero je bilo z dosego naslova svetovne prvakinje v razredu paraolimpik, glavno že za njo. Bistveno se je bilo dobro pripraviti na drugi dan tekmovanja.

 

 

Drugi uradni trening

 

  Anja in Mateja pri odhodu iz tekmovalnega centra na trening.

 

Na drugem uradnem treningu, ki je bil v parku Nyvky, so organizatorji prisluhnili tekmovalcem, da smo lahko štartali, kadar smo to sami želeli. Spet je bilo nekaj napak, predvsem pri opisih kontrol, vendar tokrat manj in tudi karta je bila bistveno boljša. Teren je bil zelo razgiban in tako bistveno drugačen od prvega tekmovalnega dne, kjer je bil pretežno raven. Le ena izmed kontrol na treningu se ni navezovala na relief.

 

  Brata Waaler sta po daljšem proučevanju le ugotovila, da so vse zastavice bile postavljene na napačnem nosu in da je Z pravi odgovor.

 

 

  Edina kontrolna točka na treningu, ki se ni navezovala na relief.

 

 

  Anja in Mateja pri prihodu na cilj.

 

 

  Kosilo za 8 EUR.

 

Večer smo preživeli ob Brianovem predavanju na Trail Orienteering Technical Clinic in ob pripravah na odločilni dan prvenstva.

 

Nisem želel razmišljati o jutrišnjih možnostih, čeprav sem čutil določen pritisk. Vedel sem, da bodo vsi tekmeci na visokih položajih lahko imeli težave s spanjem. Vodeči Jari Turto je že tako imel težave s posteljo, saj so bile postelje premajhne tudi zame, kaj šele za dvometrskega Jarija, sobarica pa mu je vsak dan posteljnino s tal prestavljala nazaj na posteljo. Roberta je ves čas prejemala čestitke iz domovine za dosežen naslov in jo je zato predvsem zmotilo to, da so bile telefonske linije prezasedene in da ji mobilnik nekaj časa ni deloval. O drugih, ki so bili za menoj nisem razmišljal, saj jih je bilo veliko, ki bi ob eni ali dveh mojih napakah ogrozili moje mesto.

 

O različnih kalkulacijah nisem več hotel razmišljati. Vedel sem, da je na vsaki kontroli potrebno biti 100%, čeprav je IOF kontrolor tudi tokrat na večernem sestanku vodij ekip priporočal, naj ne uporabljamo kompasa in da naj ne zaupamo vegetaciji.

 

 

Drugi tekmovalni dan

 

Dan se je začel podobno, kot vsak odkar smo v Ukrajini, z zajtrkom. Za zajtrk je bil običajno suh riž s pečeno ribo ali z nekakšnim jajčnim narastkom, ali ajdova kaša s hrenovko, salama, sir, napolitanke, sok in pravi čaj ali instant kava. Karkoli je bilo, bistveno je bilo, da sem se dobro naspal in bil dobro razpoložen.

 

V Ukrajini je bil dan neodvisnosti. Tako smo v dobri uri vožnje prispeli v Golosiivskyi park. Tudi tokrat nas je voznik avtobusa pripeljal direktno pred prvo časovno kontrolo, pri kateri pa pravi odgovor ni bil očiten. Ko so to videli Norvežani, ki so se držali pravil in prišli z lastnim prevozom, je to še posebej zelo razbesnelo Larsa Jakoba Waalerja, ki je bil po prvem dnevu četrti. Nisem se spuščal v nobene diskusije, mislil pa sem si le, da imam tako enega nasprotnika manj.

 

  Slovenska ekipa pred pričetkom drugega tekmovalnega dne.

 

Štarti so tokrat potekali v nasprotnem vrstnem redu po doseženih rezultatih prvega dne. Od naših je najprej štartala Anja, nato pa Mateja, jaz sem bil na vrsti tretji od zadaj. Vedel sem da moram dobro opraviti s progo, nadoknaditi pa moram tudi zaostanek 15 sekund za Jarijem.

 

  Antti Rusanen, ki me je slikal nekoliko višje od Jarija, je očitno nekaj slutil.

 

Zanimivo je bilo, da je na tem terenu že potekalo kvalifikacijsko tekmovanje v šprintu in je bila karta objavljena na spletni strani Svetovnega prvenstva v orientacijskem teku, kakor tudi na spletnih straneh posameznih tekmovalcev, ki so pisali o tem, da manjših potk niso videli in da je bil gozd zelo dobro pregleden. Zanimivo je, da nam organizatorji kljub temu karte pred tekmovanjem niso objavili. Po tekmovanju sem ugotovil da karta, ki je bila uporabljena za šprint, sploh ni bila podobna karti za precizno orientacijo. Naša karta je bila najbolj podobna najstarejši karti, ki je bila v osnovi v merilu 1 : 10.000. Ne vem, zakaj se organizatorji niso potrudili narediti eno dobro karto.

 

  Primerjava različnih kart: stari karti 1 : 5000 in 1 : 10.000, ki sta bili dostopni prek spletne strani, karta s kvalifikacij šprinta in karta s tekmovanja v precizni orientaciji.

 

Tekmovanje se je začelo tudi zame. Najprej časovna kontrola, ki sem jo uspešno rešil, takoj zatem pa začelo vse po starem. Že na prvi kontroli je bila skupina tekmovalcev, ki so bili zazrti v strmino nad cesto. Takoj sem opazil napako organizatorjev, ker niso prepovedali uporabe strme poti, ki je vodila nad prvo in drugo kontrolo. Nekateri tekmovalci so to izkoristili, za invalide, še posebej tiste na invalidskih vozičkih, pa ni bilo lahko zagristi v 25-metrsko strmino. Odločil sem se, da napak organizatorjev ne iščem, ampak da se popolnoma posvetim reševanju nalog.

 

Pri reševanju sem imel nekaj težav, saj je spet prihajalo do približnih postavitev in netočne karte. V nekaterih primerih se je bilo potrebno odločati med dvema možnima odgovoroma, pri drugih pa med odgovorom Z in eno izmed postavljenih zastavic. V glavnem se je bilo potrebno zanašati na relief in na posamezne poti, ki pa žal niso bile točno vrisane. Tudi na vegetacijo se nisem mogel zanašati, saj je bilo to posebej poudarjeno. Le na kaj naj bi se lahko zanašal npr. pri KT7? Grape zelo očitno ni bilo nikjer, čeprav se je kontrola nahajala 45 m stran od ceste. Križišče poti južno od kontrole je bilo očitno napačno vrisano, zastavice so si bile preblizu, da bi lahko izbral eno izmed njih. S kompasom si nisem mogel pomagati, kakor tudi ne z vegetacijo. Večina tekmovalcev je napačno odgovorila na tej kontroli.

 

Zanimiv primer je bil tudi na KT12. Opis in krogec na karti sta označevala podolgovato grapo. Zato je bilo potrebno določiti središče krogca. Že pri osnovnem ogledu sem opazil, da je D zastavica postavljena točno v podaljšku južne stranice manjše hišice, B zastavica točno v podaljšku severne stranice iste hišice, C pa ravno na sredini. Vseeno sem preveril tudi druge objekte. Kontrola bi morala biti na daljici, ki povezuje markantno drevo in najbližje razpotje, južno od kontrole, vendar v tej smeri jasnega odgovora ni bilo mogoče določiti. Lažje bi se odločil za odgovor B, še posebej zato, ker je bila zastavica B od markantnega drevesa oddaljena približno 25 m. Vendar iz izkušenj in poznavanja traserja ter kontrolorjev, ki so se po vsej verjetnosti zadovoljili z enostavnejšo metodo in so tako očitno postavili tudi zastavice, sem se odločil za C odgovor, ki je bil tudi »pravilen«.

 

Na progi sva se z Jarijem kar nekajkrat izmenjala, vendar si je vzel nekaj več časa na KT12 in mi prepustil prvemu odgovarjati na dveh časovnih kontrolah, ki sta sledili tej kontroli. Na prvo časovno kontrolo sem bil dobro pripravljen. Pred seboj sem videl zidano strugo potoka in erozijske skoke, B zastavico nad nižjim skokom, D pa nad višjim. Naloga je bila nos, ki je bil nad višjim skokom in ni bilo dvoma, da je bil pravi odgovor C. 5 sekund!

 

Dobro motiviran se se odpravil na naslednjo časovno kontrolo. Že pri približevanju sem iz svojih priprav s karto na tem mestu pričakoval gomilo. Ko sem se vsedel na stol sem gomilo takoj opazil. Zastavica A je bila približno na južni strani gomile, D pa približno na severovzhodni strani. Še preden sem dobil opis sem vedel, da moram biti predvsem pozoren na pomožni znak. V primeru, da bo ta prikazoval južno stran, bo odgovor A in če bo prikazoval severno ali severovzhodno stran objekta, je odgovor jasno D. B in C zastavici nista mogli biti pravi. V primeru kakšne grape ali nosu, bi si moral za odgovor vzeti nekaj časa več. Ko sem v roke dobil karto z opisom južna stran gomile, je bil odgovor jasen A! A ena časomerilka je govorila po mobitelu, druga tudi ni bila pozorna na moj odgovor. Šele, ko je sodnica ponovila moj odgovor, sta zaustavili uri pri treh sekundah. Jezus!!!

 

Moral sem ohraniti mirno kri! Tudi tri sekunde ni slabo. Do cilja so me ločile še štiri kontrole, za katere sem moral biti popolnoma zbran. Med njimi je bila tudi KT14, pri kateri je bilo na karti spet vse le približno narisano in odločil sem se za Z odgovor, ker nobena zastavica ni bila postavljena na nosu.

 

Na KT15 sem dohitel večje število tekmovalcev. Kontrola bi moral biti oddaljena 65 metrov od poti. Višine niso ustrezale, vendar so bile tri zastavice postavljene v liniji, podobno kot na KT7. Preglednost so zelo motile polsence, vendar mi je po daljšem času le uspelo določiti obliko nosu. Čeprav bi mi bolj ustrezal položaj med C in D zastavico, ker je bila C zastavica na samem pobočju in ne na vrhu, sem se odločil za C. Pri tej razdalji ne bi bilo pošteno imeti Z odgovora.

 

Z zadnjo kontrolo sem relativno hitro opravil in se odpravil proti cilju. Do zbirnega mesta, kjer so nas čakali ostali, je bilo še dobrih 150 metrov, vendar sem se na cilju še toliko zadržal, da bi videl svoj rezultat. Medtem je do cilja prišel tudi Jari in ker so imeli organizatorji računalniški program izveden tako, da so se podatki samo vpisovali, da manipulacije niso bile možne, sva z Jarijem rezultate preverila med seboj. Najini odgovori so se zelo razlikovali. To je pomenilo, da je le eden izmed naju bil uspešnejši ali pa sva oba imela kar nekaj napak.

 

  Komentar na progo in primerjava rezultatov z Jarijem Turtom.

 

Zanimali so me predvsem odgovori za KT7 in KT15 in na poti do zbirnega mesta, sem od IOF kontrolorja dobil odgovor, da sem pri teh pravilno odgovoril le na enega, Jari pa nobenega. Oba so oblegali fotografi, predvsem iz skandinavskih držav. Ko smo le prišli do zbirnega mesta, mi je Anja povedala, da so vsi v vodilni skupini bistveno pokvarili svoj rezultat. V tistem trenutku so se vsi drenjali pred tablo z rezultati. V ozadju sem bežno slišal komentatorja Clivea Allena, ki je omenjal besede kot so clear victory, best time today, Slovenian, ... Medtem je skupina završala, da nisem ničesar več slišal in nenadoma je vsa skupina bila okoli mene. Čestitali so mi vsi Finci, Švedi in Norvežani. Medtem me je Anja vprašala: »Kaj, a si zmagal?«. Odgovoril sem ji: »Izgleda tako«, čeprav sam v zmago še vedno nisem bil prepričan. Končno so na vrh rezultatov obesili še moje ime in spet sem sprejemal čestitke še ostalih Angležev, Američanov in drugih tekmovalcev, trenerjev in spremljevalcev.

 

  Tabla z rezultati.

 

 

  Fotografija za medije.

 

S prednostjo ene točke pred zasledovalci in boljšim časom je bila zmaga zagotovljena, saj bi bilo drugače ob morebitnem protestu še marsikaj možno. Šele potem sem se nekoliko sprostil in čutil predvsem veliko olajšanje in hkrati utrujenost. Ni mi bilo do hrane. K meni so medtem prihajali novinarji in me prosili za kratke intervjuje in me slikali, Mateja pa je poslala nekaj SMS sporočil v domovino. Kmalu za tem je bila na vrsti slovesna podelitev rož.

 

  Slovesna podelitev rož. Od leve proti desni: 2. Antti Rusanen (FIN), 1. Krešo Keresteš (SLO), 3. Ole Johan Waaler (NOR), 4. Vibeke Vogelius (DEN), 5. Mykola Opanasenko (UKR), 6. Yusuke Okubo (JAP).

 

 

  Razglasitev rezultatov ekipnega tekmovanja v razredu paraolimpik : 1. Švedska, 2. Rusija, 3. Ukrajina.

 

Finci so nam kasneje povedali, da so kljub Jarijevi izgubljeni priložnosti zelo veselijo drugega mesta Anttija Rusanena. 22-letni Antti je na dosedanjih Svetovnih prvenstvih do sedaj dosegel dvakrat 5. mesto in enkrat 4.

 

Ukrajinca Mykolo Opanasenka je zamuda na prvem dnevu drago stala. Če bi s progo opravil tri in pol minute hitreje, bi osvojil srebrno medaljo.

 

Kot sem predvideval, se za Larsa Jakoba Waalerja razburjenje pred tekmovanjem ni dobro končalo, saj je le z devetimi osvojenimi točkami skupno pristal na 27. mestu, medtem ko se je oče bratov Waaler s 6. mesta prebil na stopničke. Baje ju je premagal prvič po več kot dvajsetih tekmovanjih zapovrstjo.

 

Najboljši rezultat drugega dne je dosegel Šved Lennart Wahlgren s 17 točkami, vendar je tekmoval le v razredu paraolimpik. V razredu open sta bila ta dan najuspešnejša Šveda Stig Gerdtman in Martin Fredholm, ki sta se z doseženimi 16 točkami uspela prebiti na solidno 7. oz. 8. mesto v skupni razvrstitvi.

 

  Zmagovalca individualnih tekmovanj: Krešo Keresteš (open) in Roberta Falda (paraolimpik).

 

Mateja je med 41 tekmovalci v razredu open zasedla 23. mesto s 26. točkami, Anja pa 29. mesto s 23. točkami.

 

  Slovenska ekipa po zaključku tekmovanja.

 

 

Film 2 – Svečana razglasitev rezultatov

 

Še pred slovesno razglasitvijo sem prejel SMS od naše ekipe iz Kijeva z vprašanjem: »Kako si končal? Internet molči ...«. Odgovoril sem lahko le, da je zmaga naša in po tistem je Dani takoj poklical. Poleg njegovih čestitk sem jih prejel še kar nekaj, tako telefonskih klicev, SMS sporočil, kot sporočil prek e-pošte. Žal v Lyutezhu nismo imeli internetnega dostopa, tako da smo se javili šele dva dni kasneje z letališča.

 

Za vse čestitke in tudi spodbudne besede se zahvaljujem vsem. Prav tako se zahvaljujem tudi vsem, ki ste mi na kratki, a uspešni poti v precizni orientaciji pomagali, sodelovali, mi stali ob strani in me tudi spodbujali, da sem lahko dosegel največ, kar je v tem športu možno doseči.

Hvala!

 

 

Krešo Keresteš